
Mož je vseh 8.400 evrov letne nagrade podaril prijateljici iz otroštva, mene pa pustil plačevati oskrbo njegove bolne matere. Ko sem skrb končno prepustila njemu, je tašča v domu čakala na svojega sina, sorodniki so me začeli obtoževati brezsrčnosti, Rok pa je prvič spoznal, kaj pomeni zares skrbeti za nekoga.
– Gospa Majda, prosim, pokličite njenega sina – sem odgovorila.
Na drugi strani je bilo nekaj sekund tiho.
– Gospa Ajda, saj smo ga. Pravi, da ga ni mogoče dobiti iz službe.
Pogledala sem uro.
Ob pol dvanajstih.
– Potem naj se z vami dogovori, kako bo uredil prevzem in oskrbo. Vse podatke ima.
V ozadju sem znova zaslišala Brigitin glas.
– Ajda! Vem, da si tam! Pridi takoj sem!
Majda je utrujeno zavzdihnila.
– Zdravila še vedno zavrača.
Za trenutek sem zaprla oči.
Poznala sem takšne dneve.
V dveh letih sem jih doživela več, kot sem jih lahko preštela.
– Prosim, naj njeno zdravstveno stanje spremlja odgovorno osebje. Če bo potrebno, pokličite zdravnika. Jaz pa ne bom več oseba, ki bo namesto Roka urejala vsak družinski zaplet.
Majda je nekoliko tišje odgovorila:
– Razumem.
Preden sva prekinili, sem dodala:
– Nikakor je ne pustite brez ustrezne oskrbe. Samo sina obvestite, da mora končno prevzeti odgovornost.
Čez nekaj minut me je poklical Rok.
Nisem se mogla niti oglasiti, preden je začel.
– Ajda, kaj si naredila?! Mama me kliče in kriči, da jo hočejo izseliti!
– Potem pojdi ponjo.
– Saj sem ti povedal, da imam delo!
– Tudi jaz ga imam.
Rok je globoko vzdihnil.
– Ti tega res ne razumeš. Danes imamo pomemben sestanek.
Pogledala sem finančno poročilo na zaslonu.
– Vem. Videla sem fotografijo.
Za trenutek je obmolknil.
Nadaljevala sem:
– Tudi Tinina kava je bila na mizi.
Tišina.
Potem je jezno vprašal:
– Zdaj mi boš očitala še to, s kom pijem kavo?
– Ne. Samo opazila sem, da si imel čas zanjo.
– Ajda …
– Tvoja mama čaka. To je trenutno pomembnejše od najinega prepira.
Rok je nekaj sekund molčal.
Potem vprašal:
– In če se danes res ne morem odtrgati?
– Najemi ustrezno pomoč in se z domom dogovori za varen prevzem.
– Saj veš, koliko to stane!
Počasi sem odložila pisalo.
– Zdaj že veš tudi ti.
Prekinila sem.
Rok je v dom prišel šele pozno popoldne.
To sem izvedela iz kratkega sporočila direktorice.
»Gospo Brigito je prevzel sin. Predana so mu bila navodila glede zdravil, pregledov in nadaljnje nege.«
Odgovorila sem:
»Hvala za dosedanjo skrb.«
Potem sem telefon položila na mizo.
Čez nekaj časa mi je Rok poslal fotografijo.
Na njej je bila njegova mama v invalidskem vozičku.
Poleg nje trije kovčki.
Dve vrečki z zdravili.
In mapa zdravstvene dokumentacije.
Pod fotografijo je pisalo:
»Nisem vedel, da ima toliko stvari.«
Nisem odgovorila.
Vse te stvari sem v preteklih dveh letih nosila jaz.
Po eno vrečko.
Po en račun.
Po eno naročilo.
Dokler jih ni bilo toliko, da so se mu zdaj zdele nemogoče.
Ko sem zvečer prišla domov, so bila vhodna vrata priprta.
Iz stanovanja sem zaslišala Brigitino kričanje.
– Ne bom delala nobenih vaj! Samo mučijo me! Tisti zdravnik nima pojma!
Rok je stal v dnevni sobi.
V rokah je držal vrečko zdravil.
Niti čevljev si še ni uspel preobuti.
Ko me je zagledal, se mu je obraz za trenutek razjasnil.
– Ajda, končno.
Odložila sem torbico.
Brigita se je obrnila proti meni.
– Ti! Takoj pridi sem!
Mirno sem jo pogledala.
– Kaj potrebujete?
– Zdravnik pravi, da moram trikrat na teden na rehabilitacijo. Povej mu, da je enkrat dovolj.
– Rehabilitacijo je priporočil glede na vaše stanje.
Brigita je jezno udarila po naslonjalu vozička.
– Ti samo zapravljaš denar! Že dve leti hodim tja, pa še vedno ne morem normalno hoditi!
Rok me je pogledal.
Poznala sem ta pogled.
Čakal je, da bom stopila k njej.
Da jo bom začela pomirjati.
Da bom prevzela vrečko z zdravili.
In mu rekla, naj se gre spočit.
Tokrat sem samo slekla jakno.
– O nadaljnjih pregledih se bo z zdravnikom dogovarjal Rok.
Tašča je ostrmela.
– Kaj?
– On je zdaj odgovoren za organizacijo vaše oskrbe.
Brigita je pogledala sina.
– Rok! Slišiš, kako govori z mano?!
Mož je močno stisnil ročaja invalidskega vozička.
– Ajda, samo malo ji pomagaj.
– Poslala sem ti vse podatke.
– Saj si vendar doma!
Pogledala sem ga.
– In ti tudi.
Rok je nekaj časa stal sredi dnevne sobe.
Potem je moral sam poiskati škatlico z zdravili.
Postaviti negovalno posteljo.
Pripraviti vodo.
Urediti oblačila.
In pomagati mami pri večerji.
Jaz sem odšla v svojo sobo.
Odprla računalnik.
In dokončala predstavitev za naslednji dan.
Iz dnevne sobe sem slišala:
– Rok, voda je mrzla!
Čez nekaj minut:
– Ne morem tako sedeti, premakni blazino!
Potem:
– Ta juha je preslana! Pokliči Ajdo!
Rok je skušal govoriti mirno.
Toda po uri in pol je njegov glas že postal hripav.
Nisem odšla ven.
Ne zato, ker bi želela, da Brigita trpi.
