Nato je bil postopek zaključen.
Šest let zakona.
Na koncu nekaj podpisov in uradno potrdilo.
Ko sva stopila na ulico, je bilo sončno.
Rok je nekaj časa gledal dokumente.
Potem rekel:
– Danes moram še v dom. Mama ima pregled.
Prikimala sem.
– Dobro.
– Spraševala je, ali jo boš še kdaj obiskala.
Pogledala sem proti cesti.
– Morda ob kakšni priložnosti. Ne bom pa več prevzemala rednih obveznosti.
Rok je prikimal.
– Razumem.
Iz žepa je vzel bančno kartico.
– Tukaj je denar, ki sva ga dogovorila za prvo plačilo. Preostanek bom nakazoval vsak petnajsti v mesecu.
Pregledala sem dokument, povezan z nakazilom.
– Prosim, da je pri vsakem plačilu jasno zapisano, za kaj gre.
– Bom.
Nekoč bi se ob tem vprašanju razjezil.
Tokrat se ni.
Zdaj je razumel, zakaj sem želela imeti vse zapisano.
Ko sva čakala vsak svoj prevoz, mu je zazvonil telefon.
Brigita.
Rok se je oglasil.
– Ja, mama?
Na drugi strani se je zaslišal njen nestrpni glas.
– Si končal?
Rok me je za trenutek pogledal.
– Sem.
Brigita je nekaj časa molčala.
Potem vprašala:
– Ajdo lahko vprašaš, kje je kupovala tiste tople opornice za kolena? Teh ne najdem več.
Rok je bil videti neroden.
Pogledal me je.
Vzela sem telefon.
Poiskala staro naročilo.
Poslala sem mu povezavo do trgovine.
– Imaš.
Rok je tiho rekel v telefon:
– Bom jaz kupil, mama.
Brigita je nekaj odgovorila.
Potem je odložil.
Rok je nekaj časa gledal zaslon.
– Prej bi te samo prosil, naj jih naročiš.
Prikimala sem.
– Vem.
– Zdaj jih bom jaz.
Ničesar nisem dodala.
Bila je povsem običajna stvar, ki bi jo moral početi že dolgo.
Preden sem odšla, je Rok iz torbe vzel majhno škatlico.
Prepoznala sem jo.
Dobila sva jo ob nakupu poročnih prstanov.
Odprl jo je.
V njej je bil moj prstan.
– Pustila si ga v predalu ob postelji, ko si se odselila.
Pogledala sem ga.
Nisem ga pozabila.
Namenoma sem ga pustila tam.
Na notranji strani sta bili vgravirani začetnici najinih imen.
Z leti so se pojavile drobne praske.
Rok je držal škatlico v roki.
– Ne morem ga obdržati.
Vzela sem jo.
– Sama bom uredila.
Oči so se mu napolnile s solzami.
Toda ni me skušal zadržati.
Ko je prišel moj prevoz, sem se poslovila.
Sedla sem v avto.
Skozi zadnje okno sem videla Roka, ki je še vedno stal na pločniku.
Ni stekel za mano.
Ni me klical.
In prav to mi je ustrezalo.
Naslednji konec tedna sem prstan odnesla k zlatarju.
Prodajalka ga je pregledala.
– Bi ga želeli preoblikovati ali prodati?
Pogledala sem majhen zlat krog.
– Prodati.
Zlatarna je uredila odkup.
Ko je denar prispel na račun, sem del porabila za nakup pomivalnega stroja za svoja starša.
Mama me je poklicala takoj, ko so ga dostavili.
– Ajda! Zakaj zapravljaš denar za naju?!
Zasmejala sem se.
– Ker želim.
– Saj sva še vedno sposobna pomivati posodo!
V ozadju se je zaslišal očetov glas.
– Pusti jo, žena. Zdaj bom pa tudi jaz lahko večkrat pomival!
Začela sva se smejati.
Stala sem v svojem majhnem najetem stanovanju.
Na štedilniku se je kuhala paradižnikova omaka z govedino.
Skozi okno je prihajalo popoldansko sonce.
Prvič po dolgem času sem se veselila običajnega večera.
Rok je denar nakazoval po dogovoru.
Vsakega petnajstega.
Pri prvem nakazilu je v namen napisal:
»Prvi obrok dogovorjenega povračila stroškov oskrbe.«
Pri naslednjem enako.
Nekoč je nakazal še nekaj dodatnega denarja.
V opombo je zapisal, da želi povrniti tudi del stroškov prehranskih dodatkov in pripomočkov, ki sem jih kupovala njegovi mami.
Dodatni znesek sem mu vrnila.
Zapisala sem:
»Drživa se dogovora.«
Po tem je nakazoval samo dogovorjene zneske.
Nisem želela novih nejasnih gest.
Niti denarja, zaradi katerega bi se čutila dolžno ponovno vzpostaviti najin odnos.
Brigita se je po vrnitvi v dom prvih nekaj dni znova prepirala z osebjem.
Toda zdaj niso več klicali mene.
Klicali so Roka.
Ko je zavrnila rehabilitacijo, je moral pojasniti, zakaj je pomembna.
Ko ji ni bilo všeč kosilo, je govoril s kuhinjo.
Ko je potrebovala nova oblačila, jih je kupil.
Ko je medicinska sestra povedala, da mora biti po terapiji noga primerno ogreta, si je to zapisal.
Nekega dne mi je Majda poslala kratko sporočilo.
»Rok se je precej naučil. Zdaj že sam ve, katera zdravila mama jemlje in kdaj potrebuje pomoč.«
Odgovorila sem:
»Vesela sem, da je oskrba urejena.«
Potem me je vprašala:
»Boste še kdaj prišli na obisk?«
Nekaj časa sem razmišljala.
Nazadnje sem odgovorila:
»Morda ob priložnosti.«
Nisem bila več dolžna priti vsak teden.
Lahko sem se odločila sama.
Tina je Roku še nekajkrat poskušala pisati z drugih številk.
Ko ji ni več nakazoval denarja, mi je poslala sporočilo.
»Nisi me pravilno razumela. Med mano in Rokom ni bilo nič takega, kot misliš. Tudi ti si odgovorna za razpad vajinega zakona.«
Prebrala sem ga.
Nisem odgovorila.
Številko sem blokirala.
Pozneje sem izvedela, da se je Tina preselila drugam.

