Za materino zdravljenje je pridobila pomoč sorodnikov in prodala nekaj dragocenosti, med drugim torbico in nakit.
Izkazalo se je, da je tudi sama sposobna iskati rešitve, kadar ni več človeka, ki bi avtomatično plačal namesto nje.
To me ni posebej razveselilo.
Niti razjezilo.
Ni bila več del mojega vsakdana.
Čez nekaj mesecev je sodelavka prišla do moje pisalne mize.
– Ajda, si slišala? Oddelek bo izbiral novo vodjo.
Pogledala sem jo.
– Res?
Prikimala je.
– Direktor je vprašal, ali se nameravaš prijaviti.
Za trenutek sem obstala.
Pred leti bi najprej pomislila na dom starejših.
Na Brigitine preglede.
Na to, ali ima Rok pomemben projekt.
Na družinska praznovanja.
In šele potem na svoje delo.
Tokrat sem odprla koledar.
Pogledala svoje obveznosti.
Nato rekla:
– Prijavila se bom.
Sodelavka se je zasmejala.
– Končno! Že zdavnaj bi se morala!
Pripravljala sem se več tednov.
Pregledala rezultate projektov.
Uredila predstavitev.
Pripravila predlog izboljšav za finančni oddelek.
Ko sem na dan razgovora oblekla svetlo siv suknjič, sem se pogledala v ogledalo.
Nisem videla človeka, ki se je čez noč spremenil.
Videla sem žensko, ki je bila šest let utrujena.
In ki je zdaj končno imela dovolj časa, da se spet posveti svojemu življenju.
Na razgovoru me je direktor vprašal:
– Ajda, ta položaj zahteva precej več odgovornosti. Boste to lahko uskladili z zasebnim življenjem?
Prej bi se ob tem vprašanju ustavila.
Tokrat nisem.
– Bom.
Mesec pozneje sem prejela obvestilo.
Postala sem vodja oddelka.
Tisti večer sem starša povabila na večerjo.
Mama je najprej govorila, naj ne zapravljam.
Potem je naročila polovico jedilnika.
Oče se je zasmejal in dvignil skodelico čaja.
– Na našo Ajdo!
Pogledala sem ga.
– Oči …
– Naj bo od zdaj naprej manj skrbi za ljudi, ki jih znajo naložiti drugim, in več veselja zase.
Mama je prikimala.
Potem mi je na krožnik položila največji kos ribe.
Zasmejala sem se.
Ničesar nisem rekla.
Samo jedla sem.
Med večerjo mi je prišlo Rokovo sporočilo.
»Slišal sem, da si napredovala. Čestitam.«
Nekaj trenutkov sem gledala zaslon.
Potem odgovorila:
»Hvala.«
Čez čas je prišlo novo sporočilo.
»Mamina rehabilitacija napreduje. Zdravnik pravi, da moramo nadaljevati. Tudi naslednje nakazilo dobiš pravočasno.«
Odgovorila sem:
»V redu.«
Pogovor se je končal.
Brez novih obljub.
Brez vračanja v preteklost.
Brez vprašanja, ali bi lahko spet poskusila.
Tako je bilo najbolje.
Zima je prišla hitro.
Nekega dne mi je Rok poslal fotografijo iz doma starejših.
Brigita je sedela v skupnem prostoru.
Čez noge je imela položeno odejo.
Na kolenih nove tople opornice.
V rokah je držala majhen praznični okrasek, ki ga je naredila z negovalko.
Še vedno je bila videti nekoliko nezadovoljna.
Toda obraz je bil bolj spočit.
Pod fotografijo je Rok napisal:
»Mama pravi, da so nove opornice zelo tople.«
Pogledala sem sliko.
Odgovorila:
»Lepo.«
In odložila telefon.
V svojem stanovanju sem medtem kupila nekaj novih stvari.
Majhen kavč.
Knjižno polico.
Stoječo svetilko.
In zeleno lončnico, ki mi je uspela preživeti več mesecev.
Nič ni bilo razkošno.
Toda vsako stvar sem izbrala sama.
Nobenih vreč tujih oblačil na policah.
Nobenih neodprtih računov na kuhinjskem pultu.
Nobenih seznamov zdravil, ki bi jih moral poznati kdo drug.
Ko sem prišla domov, sem vedela, da je vse, kar me čaka, moje.
Moja večerja.
Moje delo.
Moj počitek.
Nekega deževnega večera sem kuhala govejo enolončnico s paradižnikom.
Dišalo je po čebuli in začimbah.
Majhna kuhinja se je hitro napolnila s toplim zrakom.
Nisem takoj vključila nape.
Nekaj časa sem samo stala ob štedilniku.
Potem mi je zazvonil telefon.
Mama.
»Ajda, pridi v nedeljo na kosilo. Oče je kupil svežo ribo.«
Nasmehnila sem se.
»Pridem.«
Odložila sem telefon.
Nihče me ni poklical, ker je pozabil kupiti zdravila.
Nihče ni zahteval, naj sredi večerje nekam odpeljem invalidski voziček.
Nihče mi ni razlagal, da se moram žrtvovati, ker je nekdo drug v večji stiski.
Ko je bila enolončnica kuhana, sem si nalila skledo.
Sedla sem k oknu.
Zunaj je deževalo.
Na parkirišču je nekdo odpiral dežnik.
Dostavljavec je odložil paket pred sosednjim vhodom.
Otrok je skočil v lužo, njegova mama pa ga je smeje potegnila za roko.
Počasi sem pihnila v vročo enolončnico.
Nekoč sem vsak mesec čakala, ali bo Rok poslal denar za svojo mamo.
Ali me bo Brigita poklicala sredi noči.
Ali bo Tina spet potrebovala pomoč.
Ali bom morala odpovedati še kakšen svoj načrt.
Zdaj pa je Rok skrbel za svojo mamo, kot bi moral že zdavnaj.
Tina je morala reševati svoje življenje.
Njegovi sorodniki so vedeli, koliko oskrba res stane.
Jaz pa nisem bila več oseba, na katero so lahko brez vprašanja preložili vse obveznosti.
Vzela sem prvo žlico.
Enolončnica je bila še vedno prevroča.
Zato sem počakala.
Tokrat se mi ni nikamor mudilo.
