Imela je ustrezno opremo, zdravila in sina, ki je bil sposoben organizirati potrebno pomoč.
Samo prvič nisem hitela popravljat vsega, česar se Rok ni hotel naučiti.
Tisto noč je spal približno tri ure.
Ob eni zjutraj je Brigita zahtevala vodo.
Ob dveh jo je bolela noga.
Ob pol štirih je potrebovala pomoč pri uporabi stranišča.
Rok ni znal pravilno uporabiti pripomočkov.
Poklical je dežurno pomoč, da so mu razložili varen način premeščanja.
Ob štirih je mama začela tožiti zaradi tiščanja v prsih.
Rok je takoj postal paničen.
Preiskal je torbo z zdravili.
Odprl tri predale.
Potem potrkal na moja vrata.
– Ajda, kje je mamina zdravstvena kartica?
Ležala sem v postelji.
Telefon je bil na nočni omarici.
Na njem je bilo še vedno odprto včerajšnje elektronsko sporočilo s seznamom.
Zdravstvena kartica je bila v modri torbici, v notranjem žepu kovčka.
Rok tega očitno ni prebral.
– Ajda, prosim, ne delaj tega zdaj!
Vzela sem telefon.
Ponovno sem mu poslala seznam.
Na drugi strani vrat je za nekaj sekund zavladala tišina.
Potem sem slišala odpiranje zadrge.
Rok je našel kartico.
Glede Brigitinih težav se je posvetoval z dežurno zdravstveno službo in sledil navodilom.
Ko se je stanje umirilo, je mama še dolgo godrnjala.
Nazadnje je zaspala.
Rok pa je ob sedmih zjutraj sedel na kavču.
Pod očmi je imel temne kolobarje.
Ko sem prišla iz spalnice, me je pogledal.
– Kam greš?
– V službo.
– Kaj pa mama?
Pogledala sem proti negovalni postelji.
Brigita je še vedno spala.
– Zanjo moraš organizirati oskrbo.
Rok si je podrgnil obraz.
– Danes imam pomembno predstavitev.
– Potem najemi negovalko.
– Sem že spraševal. Samo dnevna pomoč stane najmanj petinsedemdeset evrov. Nočna še več.
Za trenutek sem ga pogledala.
– Takšne so cene.
Rok je stisnil čeljust.
– Od kdaj si postala tako hladna?
Obula sem čevlje.
– Brigiti je treba izmeriti krvni tlak pred zajtrkom. Zdravila so označena. Kaša naj ne bo preveč redka, ker je ne mara.
Odprla sem vrata.
– Če bo potrebovala zdravstveno pomoč, pokliči ustrezno službo.
Odšla sem.
Na poti v službo mi je poslal fotografijo lonca.
Na dnu je bila zažgana kaša.
Pod fotografijo:
»Mama noče jesti.«
Odgovorila sem:
»Skuhaj novo.«
Čez nekaj sekund:
»Ne znam.«
Telefon sem spravila v torbo.
Rok je bil odrasel človek.
Vodil je projekte.
Znal je organizirati delo desetih ljudi.
Pogajati se z dobavitelji.
Razdeljevati naloge.
Toda ko je bilo treba pripraviti zajtrk bolni materi, je pričakoval, da bom vse uredila jaz.
Naslednji dan je najel začasno negovalko.
Gospa Vesna je bila izkušena in odločna.
Najprej je uredila prostor, da je bilo mogoče varno premikati invalidski voziček.
Nato je pripravila pripomočke in preverila navodila o negi.
Brigita jo je pozdravila tako, kot je običajno pozdravila vse.
– Pregrobo me prijemate!
Vesna je mirno odgovorila:
– Če vam kaj ni prijetno, mi povejte. Toda pri premikanju morava sodelovati, da se ne poškodujete.
Brigita se je namrščila.
– Ajda je znala bolje!
Vesna je samo prikimala.
– Potem je imela gotovo veliko izkušenj. Zdaj pa se bova midve dogovorili, kako vam najvarneje pomagam.
Ob treh popoldne je negovalka Roku izročila račun.
Osnovna oskrba.
Prihod na dom.
Dodatno pranje umazane posteljnine.
Skupaj sto evrov.
Rok je osupnil.
– Dogovorjena cena je bila petinsedemdeset!
Vesna mu je pokazala postavke.
– Dodatne storitve se obračunajo posebej. To sem vam pojasnila ob naročilu.
Brigita je iz postelje zavpila:
– Sto evrov za nekaj ur?! Saj nas ropate!
Negovalka je mirno snela predpasnik.
– Če želite, se lahko za naprej dogovorite za drugačen obseg oskrbe. Danes pa je bilo opravljeno to, kar ste naročili.
Rok je pogledal mene.
Ravno sem prišla iz spalnice s torbo za prenosnik.
– Ajda, povej ji nekaj!
Pogledala sem račun.
– Postavke so jasno napisane.
– Si tudi ti toliko plačevala?
– Pri dolgotrajni oskrbi sem uredila mesečni dogovor. Ti si včeraj zavrnil takšno možnost, ker se ti je zdela predraga.
Rok je obstal.
Vesna je potrpežljivo čakala.
Nazadnje je plačal.
Ko je negovalka odšla, je Brigita začela jokati.
– Vse življenje sem skrbela za svojega sina, zdaj pa moram plačevati tujce!
Rok je utrujeno sedel na rob kavča.
Pogledala sem na uro.
Morala sem oditi na službeni sestanek.
– Ajda, ne moreš danes ostati doma? – me je vprašal.
– Ne.
– Saj je sobota.
– Projekt zaključujemo tudi ob koncu tedna.
– Jaz pa sem moral včeraj že vzeti prost dan.
Pogledala sem ga.
– Tudi moj delodajalec pričakuje, da opravim svoje delo.
Rok je tiho zaklel.
Potem je vprašal:
– Ali res misliš, da mora biti vse tako strogo razdeljeno?
Prijela sem kljuko.
– Ne. Mislim samo, da skrb za tvojo mamo ni samodejno moja naloga.
Odšla sem.
Naslednje dni je Rok poskušal delati od doma.
Toda Brigita ni razumela, zakaj ne more vsak trenutek priteči k njej.
Ko je imel videokonferenco, je kričala iz dnevne sobe:
– Rok! Prinesi vodo!

