Brigita je sedela pred televizijo.
Ko me je zagledala, je za trenutek utihnila.
Potem vprašala:
– Kako pa ti gre v tistem najetem stanovanju?
– Dobro.
Namrščila se je.
– Hrana zunaj ni zdrava.
Nisem odgovorila.
Morda je bil to njen neroden poskus pogovora.
Morda samo nova pripomba.
Nisem imela več energije ugibati.
Rok mi je pokazal, kje so moje knjige.
Vzela sem tudi dokumentacijo o stanovanju, kreditu in skupnih računih.
Ko je zagledal mapo, je vprašal:
– Zakaj potrebuješ te papirje?
– Za urejanje premoženja.
Njegov obraz se je spremenil.
– Torej res razmišljaš o razvezi.
Pogledala sem ga.
– Da.
Za trenutek je molčal.
Potem rekel:
– Zadnje dni nisem več govoril s Tino.
Nisem odgovorila.
– Resno mislim.
Zapela sem torbo.
– S kom govoriš, je tvoja odločitev.
Rok me je pogledal skoraj obupano.
– Ajda, jaz poskušam stvari popraviti.
Prikimala sem.
– Vidim.
Potem sem stopila proti vratom.
Ravno takrat je pozvonilo.
Rok je odprl.
Na hodniku je stala Tina.
V svetlem plašču.
Z rdečimi očmi.
V rokah je držala vrečko sadja.
Ko me je zagledala, je za trenutek obstala.
– O, Ajda je tudi tukaj?
Njen glas je bil nenavadno nežen.
Rok je stisnil ustnice.
– Tina, zakaj si prišla?
– Ker mi že nekaj dni ne odgovarjaš. Skrbelo me je.
Pogledala je mimo njega.
– Prinesla sem nekaj sadja za tvojo mamo.
Iz dnevne sobe se je zaslišal Brigitin glas.
– Kdo je?
Rok ni odgovoril.
Tina je stopila nekoliko bliže.
– Brigita, prišla sem vas obiskat!
Tašča je takoj ugasnila televizijo.
– Kaj pa ti delaš tukaj?!
Tina je obstala.
– Samo obiskat sem vas prišla.
– Zdaj si se spomnila name?
Pogledala sem Roka.
Videti je bil, kot da bi najraje izginil.
Tina je iz torbice vzela kuverto.
– Rok, nekaj denarja sem uspela zbrati. Vem, da mi je veliko pomagal.
Položila je kuverto na omarico.
– Za zdaj je notri sedemsto evrov. Preostalo bom vrnila pozneje.
Rok je ni vzel.
Tina ga je pogledala s solznimi očmi.
– Saj vem, da ni veliko …
Brigita je jezno udarila po naslonjalu vozička.
– Sedemsto evrov?!
Tina se je zdrznila.
– Gospa Brigita …
– Moj sin ti je dal tisoče! Zdaj pa prideš s sedemsto evri in se delaš ubogo!
Tina je postala bleda.
– Nisem hotela …
– Ne kliči me gospa Brigita, kot da smo si tako blizu! Kolikokrat si prišla pogledat, ali sem živa?
Tina ni odgovorila.
Tašča je nadaljevala:
– Imaš bolno mamo, otroka, sorodnike! Moj sin ima tudi svojo mamo in ženo! Zakaj misliš, da mora skrbeti za vse tvoje težave?!
Tina je pogledala Roka.
– Rok, nisem vedela, da me tvoja mama tako sovraži.
Rok je zaprl oči.
– Mama, umiri se.
Toda Brigita je nadaljevala.
– Ajda je dve leti skrbela zame! Ti pa samo kličeš in prosiš!
Tina se je začela jokati.
– Mislila sem, da si drugačen od drugih – je tiho rekla Roku.
Za trenutek je zavladala tišina.
Rok je počasi dvignil glavo.
– Tina, pomagal sem ti, kolikor sem lahko.
– Vem.
– Zdaj pa moram poskrbeti za mamo.
Tina je obrisala oči.
– Saj nisem rekla, da ti ni treba.
– Toda še vedno me kličeš vsak dan in pričakuješ, da bom našel nov denar.
Tina je stisnila kuverto.
– Ker sem mislila, da se lahko zanesem nate.
Rok je dolgo gledal njene roke.
Potem rekel:
– Ne morem več biti odgovoren za vse.
Tina je otrpnila.
– Torej me boš pustil samo?
Brigita je skoraj zakričala:
– Mar te je oče pustil na njegovem pragu, da mora do konca življenja skrbeti zate?!
Nisem več želela poslušati.
Vzela sem svojo torbo.
Stopila proti vratom.
Rok me je poklical.
– Ajda.
Obstala sem.
Pogledal me je, kot da želi povedati nekaj velikega.
Nazadnje je rekel:
– Jaz bom to uredil.
Prikimala sem.
– Prav.
Odšla sem.
Za menoj sta ostala Tinino jokanje in Brigitino kričanje.
Rok pa je moral prvič sam razčistiti razmerje, v katerem mu je bilo tako dolgo všeč, da ga nekdo potrebuje bolj kot vse druge.
Tistega večera mi je poslal dolgo sporočilo.
Povedal je, da je Tina odšla.
Da ji je jasno povedal, da ne more več prevzemati vseh njenih stroškov.
Da je Brigiti zaradi razburjenja narasel krvni tlak in je moral poklicati zdravstveno pomoč.
In da bo odslej postavil meje.
Prebrala sem sporočilo.
Nisem odgovorila.
Naslednje jutro sem odšla k odvetnici.
Odvetnica se je imenovala Polona Zajc.
Bila je mirna, praktična ženska.
Na mizo sem položila dokumentacijo.
Pogodbo o nakupu stanovanja.
Kreditno pogodbo.
Bančne izpiske.
Račune za Brigitino oskrbo.
In pregled denarja, ki ga je Rok v preteklih letih nakazoval Tini.
Polona je dokumente pregledala.
– Kaj želite doseči? – je vprašala.
Globoko sem vdihnila.
– Želim se ločiti.
Prikimala je.
– In premoženje?
– Želim, da se razdeli v skladu z dejanskimi pravicami in obveznostmi. Pri stroških oskrbe njegove matere pa želim preveriti, kakšen dogovor o povračilu bi bil mogoč.
Odvetnica je pogledala seznam.
– Teh izdatkov ni mogoče kar samodejno obravnavati kot osebni dolg vašega moža. Pomembne so okoliščine, dokazi in morebitni dogovor.

