Ko smo za tovarno našli drobno psičko, ki je mirno čakala ob steni, smo mislili, da je samo izčrpana in prestrašena. Toda svetloba telefona je razkrila, kaj se skriva pod umazano dlako na njenih tačkah. Viktor je utihnil, veterinar pa nas je pozneje opozoril na resno nevarnost.

18 min read
Disclaimer This content is intended for entertainment purposes only and is not based on real events.

Ko smo za tovarno našli drobno psičko, ki je mirno čakala ob steni, smo mislili, da je samo izčrpana in prestrašena. Toda svetloba telefona je razkrila, kaj se skriva pod umazano dlako na njenih tačkah. Viktor je utihnil, veterinar pa nas je pozneje opozoril na resno nevarnost.

Okoli obeh sprednjih tačk je bila tesno ovita tanka najlonska vrvica.

Tako tesno, da se je ponekod skoraj izgubila v dlaki.

Ko sem svetilko približal, sem opazil oteklino.

Pod vrvico je bila koža pordela in poškodovana.

Na enem mestu se je videla zasušena kri.

Psička je poskušala premakniti nogo.

Toda takoj je zacvilila.

Maja si je z roko prekrila usta.

Viktor je počasi pokleknil poleg naju.

– Kdo bi naredil kaj takega?

Nisem odgovoril.

Videl sem že poškodovane živali.

Toda pogled na to drobno bitje me je pretresel.

Bila je prešibka, da bi se postavila na noge.

Pa vendar je še vedno poskušala položiti gobček na mojo dlan.

Kot da mi želi povedati, da je pripravljena zaupati, če ji le ne bom povzročil nove bolečine.


– Ne vleciva vrvice – sem rekel Maji. – Najprej jo moramo varno spraviti do veterinarja.

Prikimala je.

Iz avtomobila je prinesla debelo odejo.

Previdno sva jo razgrnila ob psički.

Viktor je držal svetilko.

– Ali jo lahko dvignemo?

– Bomo poskusili. Čim manj bomo premikali njene tačke.

Psička se je stresla, ko sem jo previdno prijel pod telesom.

Za trenutek je zaprla oči.

Pričakoval sem, da se bo poskušala ugrizniti ali izviti iz rok.

Toda ni.

Samo tiho je zacvilila.

Maja je počasi podložila odejo.

Skupaj sva jo dvignila in položila v transportni boks.

Bila je tako lahka, da me je to skoraj bolj prestrašilo kot njene poškodbe.

– Saj nima niti pet kilogramov – je zašepetala Maja.

Pogledal sem njena izstopajoča rebra.

– Dolgo ni dobro jedla.

Viktor je stal pri odprtih vratih avtomobila.

– Lahko pridem z vama?

Prikimal sem.

– Seveda.

Ni se niti ustavil, da bi zaprl svojo pisarno.

Samo zaklenil je skladišče, sedel v avto in odšli smo.


Med vožnjo je psička ležala na odeji.

Niti enkrat ni zalajala.

Ko smo zapeljali čez nekoliko večjo luknjo na cesti, se ji je telo streslo.

Slišal sem tih cvilež.

Maja se je obrnila proti njej.

– Še malo, mala. Skoraj smo tam.

Viktor je sedel poleg transportnega boksa.

Ves čas jo je opazoval.

Potem me je vprašal:

– Ali mislite, da bo lahko še hodila?

Pogledal sem ga v vzvratnem ogledalu.

– Ne vem. Najprej mora veterinar pregledati poškodbe.

Viktor je prikimal.

Nekaj časa je molčal.

Potem je tiho rekel:

– Ko sem jih zagledal, sem mislil, da se samo igrajo.

Pogledal je skozi okno.

– Če bi šel takoj ven …

Ni dokončal stavka.

Maja je odgovorila:

– Pomembno je, da ste poklicali in da smo jo našli.

Viktor je ponovno pogledal psičko.

Njene oči so bile odprte.

Opazovala ga je.

Počasi je iztegnil roko skozi odprtino transportnega boksa.

– Mala, samo zdrži.

Psička je premaknila gobček.

In se ga dotaknila.


Veterinarska ambulanta je bila še odprta.

Veterinarka Mateja nas je že pričakovala.

Ko smo prinesli transportni boks, je takoj pripravila pregledno mizo.

– Kaj se je zgodilo?

Pojasnil sem ji vse, kar smo vedeli.

Klic lastnika tovarne.

Skupino najstnikov.

Psičko ob steni.

Vrvico okoli tačk.

In dejstvo, da se ni mogla normalno premikati.

Mateja je prikimala.

– Najprej bomo ocenili njeno splošno stanje. Potem bomo poskrbeli za poškodbe.

Previdno je odprla boks.

Psička je dvignila glavo.

Ko je zagledala neznano osebo, se je nekoliko stisnila nazaj.

Toda ni poskusila ugrizniti.

Mateja jo je nežno pobožala.

– Pozdravljena, drobižek.

Potem je začela pregled.


Psička je bila močno podhranjena.

Imela je znake dehidracije.

Njena telesna temperatura je bila nekoliko nižja, kot bi si želeli.

Sprednji tački pa sta bili otekli.

Mateja je previdno pregledala vrvico.

– To bo treba odstraniti zelo pazljivo.

Pomagali smo ji pri umirjanju psičke.

Ko je bilo varno, je s primernim instrumentom prerezala prvi del vrvice.

Nato drugega.

Vrvica je popustila.

Pod njo so se pokazale poškodbe zaradi dolgotrajnega pritiska in drgnjenja.

Viktor je globoko vdihnil.

– Kako dolgo je bila takšna?

Veterinarka je odložila odstranjeno vrvico.

– Tega samo po videzu ne morem natančno povedati. Toda poškodbe niso nastale v enem samem trenutku.

Pogledal sem psičko.

Ves čas je bila skoraj popolnoma tiho.

Mateja je nadaljevala:

– Preveriti moramo prekrvavitev, občutljivost in morebitne globlje poškodbe. Trenutno me skrbi tudi njena splošna oslabelost.

Viktor je vprašal:

– Ali bo izgubila tačko?

Veterinarka ga je pogledala.

– Za takšno napoved je prezgodaj. Naredili bomo potrebne preiskave.


Sledil je dolg pregled.

Psički so oskrbeli poškodbe.

Dobila je ustrezno protibolečinsko zdravljenje in tekočinsko podporo.

Veterinarka je preverila, ali so kosti poškodovane.

Na srečo preiskave niso pokazale zlomov.

Disclaimer This content is intended for entertainment purposes only and is not based on real events.
About the AuthorJacqui Alanis

Jacqui Alanis is a writer at News who turns complicated topics into clear, practical reading. Articles focus on context rather than noise: the background, the numbers that matter and what they mean for everyday life. If you spot something that needs correcting, please let us know via the Contact Us page.