Za trenutek je molčal.
– Če jo vzamem, bo pri meni ostala tudi, ko bo starejša. In tudi če ne bo nikoli mogla teči tako kot drugi psi.
Prikimal sem.
To je bil odgovor, ki sem ga želel slišati.
V naslednjih tednih je Biba vse bolj napredovala.
Najprej je naredila tri korake.
Potem pet.
Nato je počasi prehodila kratek del prostora.
Ko je prvič brez pomoči prišla do posode z vodo, je Maja obstala ob vratih.
– Poglej!
Biba je stala pred posodo.
Popila nekaj požirkov.
Potem se je obrnila.
Kot da preverja, ali smo videli.
Maja je počepnila.
– Pridna Biba!
Psička je pomahala z repom.
Nato naredila še nekaj korakov proti njej.
Obstala.
Se nekoliko opotekla.
In sedla.
Toda tokrat ni zacvilila.
Samo pogledala nas je.
Maja jo je nežno pobožala.
– Tako je. Počasi.
Približno šest tednov po rešitvi je Biba prvič odšla na kratek sprehod po mirnem delu dvorišča zavetišča.
Imela je primerno oprsnico.
Maja je držala povodec.
Jaz sem hodil nekaj korakov zadaj.
Biba je sprva previdno povohala tla.
Potem travo.
Nato je zagledala rumen list, ki ga je veter premaknil čez pot.
Obstala je.
Glavo nagnila na stran.
In naredila dva hitrejša koraka za njim.
Maja se je zasmejala.
– Poglej jo!
Biba je previdno premaknila tačko proti listu.
Ta je odletel nekaj centimetrov stran.
Psička je zamahnila z repom.
Ni še mogla teči.
Toda tistega dne je prvič pokazala, da jo zanima tudi kaj drugega kot bolečina, hrana in varnost.
Zanimal jo je svet.
Viktor je prišel ravno takrat, ko smo se vračali.
Ko ga je Biba zagledala, je obstala.
Ušesa so se ji dvignila.
Potem je začela mahati z repom.
Viktor je pokleknil.
– Živjo, Biba.
Psička je previdno stopila proti njemu.
En korak.
Potem drugi.
In tretji.
Ko je prišla dovolj blizu, mu je položila gobček na koleno.
Viktor jo je pobožal.
– Saj sem vedel, da boš zmogla.
Njegov glas se je zatresel.
Za trenutek je pogledal proč.
Nato vprašal:
– Ali ste že sprejeli odločitev glede posvojitve?
Nasmehnil sem se.
– Če ste še vedno pripravljeni, bomo uredili zadnje potrebno.
Viktor je prikimal.
– Pripravljen sem.
Pred odhodom smo opravili še zadnji pogovor.
Pojasnili smo mu, kako naj nadaljuje s postopnim gibanjem.
Kako naj spremlja stanje tačk.
Kdaj naj se oglasi na kontrolnem pregledu.
In da bo psička verjetno potrebovala veliko potrpežljivosti, preden se bo povsem sprostila.
Viktor je vse poslušal.
Ničesar ni prekinjal.
Nato je iz torbe vzel fotografijo.
Na njej je bila njegova dnevna soba.
Ob kavču je stala nova pasja postelja.
Poleg nje dve posodi.
In majhna košara z igračami.
– Pripravil sem ji prostor – je rekel.
Maja se je nasmehnila.
– Vidim.
Viktor je pogledal fotografijo.
Potem Bibo.
– Upam, da ji bo všeč.
Ko so bili izpolnjeni potrebni pogoji za posvojitev, je napočil dan, ko je Biba lahko odšla domov.
Viktor je prišel zgodaj.
Imel je novo oprsnico.
Povodec.
In majhno odejo.
Maja je pripravila Bibine dokumente.
Jaz sem prinesel njeno najljubšo igračo iz blaga.
Tisto, ki jo je prvič previdno prijela med tačke.
Ko jo je Viktor zagledal, se je nasmehnil.
– Gre tudi ta z nama?
– Seveda.
Položil sem jo v vrečko.
Biba je stala ob Maji.
Pogledala je Viktorja.
Potem vrata.
Kot da še ne razume, kaj se dogaja.
Viktor je pokleknil.
– Biba, greva domov?
Psička je pomahala z repom.
Nato stopila proti njemu.
Pospremili smo ju do avtomobila.
Biba je previdno vstopila v pripravljeni transportni prostor.
Viktor je preveril, da je varno nameščena.
Potem se je obrnil proti nama.
– Hvala.
Maja je odkimalа.
– Vi ste nas poklicali.
Viktor je pogledal proti Bibi.
– Če je tistega dne ne bi zagledal …
Nekaj časa je molčal.
Potem rekel:
– Ne morem verjeti, da je bila tako blizu moje tovarne, jaz pa zanjo nisem vedel ničesar.
Pogledal sem ga.
– Zdaj veste. In zdaj ima dom.
Viktor je prikimal.
Nato se je usedel za volan.
Preden je zaprl vrata, je še enkrat pogledal proti psički.
– Greva, mala.
Avtomobil je počasi odpeljal.
Maja je stala poleg mene.
Nekaj časa sva gledala za njima.
Potem je rekla:
– Spomni se, kako je sedela ob tisti steni.
Prikimal sem.
– Se.
– Zdaj pa je odšla domov.
Nekaj trenutkov nisem mogel govoriti.
Viktor nam je že prvi večer poslal fotografijo.
Biba je ležala na novi postelji.
Poleg nje je bila igrača iz blaga.
Oči je imela zaprte.
Pod fotografijo je pisalo:
»Pojedla je večerjo. Potem je raziskala dnevno sobo in zaspala. Za zdaj se zdi, da ji je všeč.«
Naslednje jutro je prišlo novo sporočilo.
»Ponoči je nekajkrat vstala, ko je zaslišala zvoke zunaj. Sedel sem poleg nje in počakal, da se umiri.«
Nato je dodal:
»Zjutraj me je pričakala pri vratih spalnice.«
Maja je prebrala sporočilo.
Nasmehnila se je.
– Mislim, da sta se našla.
Toda tudi v novem domu ni bilo vse takoj preprosto.
Viktor je moral spoznati Bibine navade.
Včasih se je prestrašila, če je nekaj glasno padlo na tla.

