Ko smo za tovarno našli drobno psičko, ki je mirno čakala ob steni, smo mislili, da je samo izčrpana in prestrašena. Toda svetloba telefona je razkrila, kaj se skriva pod umazano dlako na njenih tačkah. Viktor je utihnil, veterinar pa nas je pozneje opozoril na resno nevarnost.

Page 5 of 5

18 min read
Disclaimer This content is intended for entertainment purposes only and is not based on real events.

Če je nekdo hitro dvignil roko, se je umaknila.

Ko so na ulici zakričali otroci, je obstala.

Viktor je upošteval nasvete glede njenega okrevanja in privajanja.

Ni je silil v dolge sprehode.

Ni pričakoval, da bo čez noč postala brezskrbna.

Počakal je, kadar se je prestrašila.

Pohvalil jo je, ko je sama naredila korak naprej.

In kadar je želela mir, ji ga je dovolil.

Nekega dne je zapisal:

»Danes je prvič sama prišla na kavč poleg mene. Samo položila je glavo na moje koleno in zaspala.«

To sporočilo sem prebral dvakrat.

Spomnil sem se prvega večera.

Stare stene.

Umazanega betona.

In drobnega gobčka, položenega na mojo dlan.


Čez dva meseca smo Bibo obiskali pri Viktorju doma.

Hiša je stala na mirnem koncu naselja.

Za njo je bil ograjen vrt.

Na travi je ležalo nekaj pasjih igrač.

Ko smo pozvonili, je Viktor odprl vrata.

– Pridita! Nekdo vaju že čaka.

Za njim je stala Biba.

Skoraj je nisem prepoznal.

Njena dlaka je bila čista in sijoča.

Rebra niso več tako izstopala.

Oči so bile živahne.

Na prsih se je še vedno videla majhna bela lisa.

Eno uho pa je ostalo rahlo upognjeno.

Biba nas je nekaj sekund opazovala.

Potem je pomahala z repom.

Maja je pokleknila.

– Biba!

Psička je prišla do nje.

Jo povohala.

Nato se veselo obrnila proti meni.

Položila mi je gobček na dlan.

Natanko tako kot prvi večer.

Samo da je tokrat stala na vseh štirih tačkah.


Viktor nam je pokazal vrt.

– Tukaj se najraje igra.

Biba je medtem prinesla mehko žogico.

Položila jo je pred njegove noge.

Viktor se je zasmejal.

– No, zdaj pa pričakuje, da jo bom vrgel.

Žogico je nežno zakotalil po travi.

Biba je stekla za njo.

Ne zelo hitro.

Toda brez očitnih težav.

Pobrala jo je.

In jo prinesla nazaj.

Maja je obstala.

Pogledala me je.

– Težko je verjeti, da je to ista psička.

Prikimal sem.

Viktor je pogledal Bibo.

– Tudi meni.


Sedli smo na teraso.

Biba je ležala v senci poleg Viktorjevega stola.

Občasno je dvignila glavo, ko je mimo priletela ptica.

Potem jo je znova položila na tace.

Viktor je počasi govoril o prvih tednih.

O tem, kako je bil previden pri sprehodih.

Kako je hodil z njo na kontrolne preglede.

In kako se je psička iz dneva v dan bolj sproščala.

– Zdaj že ve, kdaj je čas za zajtrk – se je zasmejal.

Maja je vprašala:

– In vas zjutraj zbudi?

– Vsak dan.

– Kako?

Viktor se je nasmehnil.

– Pride do postelje in mi položi gobček na roko.

Pogledal sem Bibo.

Spet ta majhna gesta.

Tisto, kar je naredila ob stari ograji, ko ni vedela, ali ji bomo pomagali.

Zdaj je to počela doma, ob človeku, ki mu je zaupala.


Preden smo odšli, nam je Viktor povedal še nekaj.

– Veste, tistega večera nisem imel namena iskati psa.

Pogledal je proti vrtu.

– Bil sem utrujen. Hotel sem samo preveriti skladišče in oditi domov.

Za trenutek je molčal.

– Ko sem zagledal tiste mlade, sem najprej pomislil, da se nočem vmešavati.

Maja ga je poslušala.

Viktor je nadaljeval:

– Toda potem sem videl Bibo.

Pogledal je psičko, ki je ležala poleg njega.

– Nisem vedel, kaj se ji je zgodilo. Nisem vedel, ali je bolna ali poškodovana. Samo videl sem, da potrebuje pomoč.

Nekaj trenutkov je molčal.

– Poklical sem vas, ker nisem znal narediti ničesar drugega.

Pogledal sem ga.

– To je bilo dovolj, da smo lahko prišli.

Viktor je počasi prikimal.


O tistem večeru nismo izvedeli vseh odgovorov.

Dokumentirali smo poškodbe.

Viktor je podal izjavo o tem, kar je videl.

Predali smo razpoložljive podatke in prijavili sum neprimernega ravnanja.

Toda nismo mogli z gotovostjo povedati, kdo je psički namestil vrvico.

Niti zakaj je bila zapuščena na tistem dvorišču.

Takšnih stvari nismo želeli ugibati.

Kar smo zagotovo vedeli, je bilo dovolj hudo.

Zelo mlada psička je bila podhranjena.

Njene tačke so bile poškodovane.

In ko smo prišli ponjo, ni imela niti toliko moči, da bi poskusila pobegniti.

Zdaj pa je imela svoj dom.

Svojo posteljo.

Redne obroke.

Veterinarsko oskrbo.

In človeka, ki je bil pripravljen z njo potrpežljivo začeti znova.


Ko smo se poslavljali, je Biba prišla do vrat.

Viktor jo je nežno pobožal.

– Ne, Biba. Danes ostaneš doma.

Psička se je usedla poleg njega.

Nato me pogledala.

Za trenutek sem počepnil.

– Pridna punca.

Položila mi je tačko na koleno.

Tokrat brez bolečine.

Brez strahu.

Samo nežno.

Pobožal sem jo.

Nato sem vstal in odšel proti avtomobilu.

Ko sem se še zadnjič obrnil, je Biba stala ob Viktorju.

Njeno upognjeno uho se je premikalo v vetru.

Za njo je bila odprta hiša.

Pred njo zelen vrt.

Nobene stare betonske stene.

Nobenih zarjavelih zabojnikov.

Nobene vrvice, ki bi ji preprečevala premikanje.

Samo majhna psička, ki je lahko šla, kamor je želela.

In ki se je tokrat sama odločila ostati.

Tistega večera, ko smo jo našli, smo mislili, da samo čaka na pomoč.

Zdaj sem razumel, da je potrebovala še nekaj več.

Nekoga, ki bo prišel ponjo.

In je potem ne bo več zapustil.

Disclaimer This content is intended for entertainment purposes only and is not based on real events.
About the AuthorJacqui Alanis

Jacqui Alanis is a writer at News who turns complicated topics into clear, practical reading. Articles focus on context rather than noise: the background, the numbers that matter and what they mean for everyday life. If you spot something that needs correcting, please let us know via the Contact Us page.