Ko smo za tovarno našli drobno psičko, ki je mirno čakala ob steni, smo mislili, da je samo izčrpana in prestrašena. Toda svetloba telefona je razkrila, kaj se skriva pod umazano dlako na njenih tačkah. Viktor je utihnil, veterinar pa nas je pozneje opozoril na resno nevarnost.

Page 3 of 5

18 min read
Disclaimer This content is intended for entertainment purposes only and is not based on real events.

Naslednji dan je prišel v zavetišče z vrečo primerno izbrane hrane in nekaj odejami.

Toda ni ostal samo pri darilih.

Želel je videti Bibo.


Ko je vstopil v prostor, je bila psička budna.

Ležala je na svojem mestu.

Maja je sedela poleg nje.

– Viktor je prišel – je tiho rekla.

Biba je dvignila glavo.

Viktor je obstal pri vratih.

– Živjo, mala.

Nekaj sekund ga je samo gledala.

Potem je poskušala vstati.

Maja jo je nežno zadržala, saj še ni smela preveč obremenjevati poškodovanih tačk.

Toda Biba je vseeno pomaknila telo naprej.

Počasi.

Nerodno.

Z repom je enkrat udarila ob odejo.

Potem še enkrat.

Viktor je pokleknil.

– Saj ni treba vstajati.

Ko se je približal, mu je Biba položila gobček na dlan.

Nato je previdno dvignila eno od oskrbljenih tačk in jo naslonila na njegovo roko.

Viktor je popolnoma otrpnil.

Pogledal je Majo.

– Me je prepoznala?

Maja se je nasmehnila.

– Zdi se, da se vas spomni.

Viktor je pogledal psičko.

Njegove oči so postale rdeče.

– Mislil sem, da me bo povezovala s tistim večerom.

Biba mu je počasi pomahala z repom.

Viktor je sklonil glavo.

– Očitno se spomni še česa drugega.


Tisti obisk je bil pomemben.

Toda zdravljenje še zdaleč ni bilo končano.

Biba je morala večkrat na kontrolni pregled.

Rane so se počasi celile.

Oteklina je začela izginjati.

Koža je postajala manj občutljiva.

Toda ko je prvič poskusila vstati, je težo prenesla predvsem na zadnji nogi.

Sprednji sta se ji tresli.

Naredila je en sam neroden korak.

Potem sedla.

Pogledala nas je s tistimi velikimi rjavimi očmi.

Maja je počepnila.

– Nič hudega, Biba. Danes je dovolj.

Psička je položila glavo na njeno koleno.

Nismo je silili.

Po posvetu z veterinarsko ekipo smo nadaljevali z ustrezno nego in postopnim vračanjem gibanja.

Nihče ni vedel, ali bo okrevanje popolno.

Toda napredovala je.

Počasi.

Dan za dnem.


V drugem tednu je začela kazati več zanimanja za okolico.

Ko je zaslišala odpiranje posode s hrano, je dvignila glavo.

Ko je Maja prinesla čisto odejo, je pomahala z repom.

Nekoč je celo poskusila previdno prijeti majhno igračo.

Bila je mehka živalca iz blaga.

Položili smo jo poleg njenega ležišča.

Najprej jo je samo povohala.

Potem se je s smrčkom dotaknila njenega ušesa.

Nazadnje jo je počasi potegnila bliže.

Maja je bila tako vesela, da me je poklicala iz drugega dela zavetišča.

– Pridi pogledat!

Ko sem prišel, je Biba ležala z igračo med sprednjima tačkama.

Bila je utrujena.

Toda njen rep se je rahlo premikal.

Maja se je nasmehnila.

– Prvič se igra.

Za nekoga drugega bi bila to nepomembna malenkost.

Za nas pa je pomenila ogromno.


V tretjem tednu je prišla na kontrolni pregled.

Veterinarka Mateja je previdno pregledala njene tačke.

Preverila občutljivost.

Gibljivost.

In stanje kože.

Biba je bila med pregledom precej mirnejša kot prvi večer.

Ko je Mateja zaključila, je pogledala dokumentacijo.

– Napreduje bolje, kot smo se bali na začetku.

Maja je skoraj skočila s stola.

– Ali bo lahko normalno hodila?

Veterinarka se je nasmehnila.

– Za zdaj kaže dobro. Potrebovala bo še čas in previdno postopno obremenjevanje. Toda napredek je spodbuden.

Tisto popoldne smo poklicali Viktorja.

Ko sem mu povedal novico, je za trenutek obmolknil.

Potem vprašal:

– Torej bo lahko tekla?

– Morda nekoč. Najprej mora varno hoditi.

Zasmejal se je.

– Seveda. Prehitevam.

Nato je dodal:

– Samo težko čakam, da jo vidim zdravo.


Viktor je začel prihajati dvakrat na teden.

Včasih po koncu dela.

Drugič med prostim dopoldnevom.

Sedel je poleg Bibinega ležišča.

Govoril ji je o svojem dnevu.

O naročilih v tovarni.

O zaposlenih.

O težavah z dobavo lesa.

Biba verjetno ni razumela niti besede.

Toda poznala je njegov glas.

Ko je prišel, se je razveselila.

Včasih je pomahala z repom, še preden je stopil skozi vrata.

Nekoč sem ga opazoval, kako sedi na tleh poleg nje.

– Viktor, lahko nekaj vprašam?

Pogledal me je.

– Seveda.

– Ste imeli že kdaj psa?

Nasmehnil se je.

– Sem.

Pobožal je Bibo.

– Imel sem starega mešanca. Rex mu je bilo ime. Trinajst let je bil z mano.

Za trenutek je pogledal skozi okno.

– Umrl je pred dvema letoma.

Nekaj časa je molčal.

Potem dodal:

– Od takrat sem govoril, da ne bom imel več psa.

Pogledal je Bibo.

Ta je ravno položila glavo na njegovo koleno.

– Zdaj pa nisem več tako prepričan.


Čez nekaj dni me je vprašal, kako poteka posvojitev.

Pojasnil sem mu, da moramo najprej zaključiti potrebne postopke glede najdene živali in počakati, da bo zdravstveno stanje dovolj stabilno.

Nato bomo ocenili, ali lahko zagotovi ustrezne razmere.

Viktor je prikimal.

– Imam hišo z ograjenim vrtom.

– Živite sami?

– Da. Hči živi nekaj ulic stran.

– In kako dolgo ste vsak dan v tovarni?

Razmislil je.

– Običajno osem ur. Toda lahko si uredim delovni čas. Tudi hči je že rekla, da bi mi pomagala.

Pogledal je psičko.

– Nočem je vzeti zato, ker se mi trenutno smili.

Disclaimer This content is intended for entertainment purposes only and is not based on real events.
About the AuthorJacqui Alanis

Jacqui Alanis is a writer at News who turns complicated topics into clear, practical reading. Articles focus on context rather than noise: the background, the numbers that matter and what they mean for everyday life. If you spot something that needs correcting, please let us know via the Contact Us page.