Toda oteklina in poškodovana koža sta pomenili, da bo okrevanje trajalo.
– Najpomembnejše je, da naslednje dni natančno spremljamo stanje tačk – nam je pojasnila Mateja.
Maja je vprašala:
– Ali jo lahko odpeljemo v zavetišče?
– Za zdaj bi jo rada obdržala na opazovanju.
Prikimali smo.
Mateja je nato preverila še mikročip.
Psička ga ni imela.
Prav tako ni imela ovratnice ali kakršnegakoli znaka, po katerem bi lahko takoj našli lastnika.
Bila je zelo mlada.
Po veterinarski oceni je bila stara približno osem ali devet mesecev.
Viktor jo je opazoval.
– Komaj mladič je.
Nihče ni odgovoril.
Preden smo odšli, smo jo še enkrat pogledali.
Ležala je na čisti odeji.
Poškodovani tački sta bili oskrbljeni.
Ko sem stopil bliže, je dvignila glavo.
Za trenutek sem mislil, da se bo prestrašila.
Toda počasi je pomaknila gobček proti meni.
Pobožal sem jo po čelu.
– Zdaj si na varnem.
Viktor je stal poleg mene.
Nekaj časa ni govoril.
Potem je vprašal:
– Ali lahko jutri pokličem in izvem, kako je?
– Seveda.
– In jo morda obiščem?
Nasmehnil sem se.
– Če bo veterinarsko osebje dovolilo.
Viktor je prikimal.
Pred odhodom je še enkrat pogledal psičko.
– Jutri se slišimo, mala.
Ni se premaknila.
Toda njene oči so spremljale njegov obraz.
Naslednje jutro je Viktor ponovno odšel za tovarno.
Hotel je pogledati, ali je na kraju ostalo kaj, kar bi lahko pomagalo razumeti dogodek.
Ob stari ograji je našel odtrgan kos tanke najlonske vrvice.
Bil je podobne vrste kot tista, ki je bila ovita okoli psičkinih tačk.
Na enem koncu je bil zavezan vozel.
Viktor je predmet fotografiral in nam poslal posnetke.
Nato je povedal vse, kar je videl prejšnji večer.
Koliko mladih je bilo približno tam.
Kje so stali.
Kako so se razbežali, ko se jim je približal.
In kje je našel psičko.
Poškodbe smo dokumentirali tudi z veterinarskim zapisnikom in fotografijami, nastalimi ob pregledu.
Sum neprimernega ravnanja z živaljo smo prijavili pristojnim.
Nismo mogli z gotovostjo trditi, kdo je psički namestil vrvico.
Niti koliko časa je bila privezana.
Toda bilo je pomembno, da se okoliščine preverijo.
Nismo želeli, da bi njene poškodbe ostale samo žalostna zgodba, ki jo ljudje nekaj dni delijo in potem pozabijo.
Psička je prvo noč preživela pod veterinarskim nadzorom.
Naslednje jutro nam je Mateja sporočila, da je njeno stanje stabilnejše.
Popila je nekaj vode.
Pojedla manjši obrok.
In prvič poskusila nekoliko drugače premakniti tački.
To so bile spodbudne novice.
Toda ni še pomenilo, da je nevarnost mimo.
Poškodovana koža se je morala zaceliti.
Oteklina zmanjšati.
Psička pa je potrebovala čas, da si povrne moč.
Tistega dne sem jo šel obiskat.
Ko sem stopil v prostor, je ležala na odeji.
Za trenutek je dvignila uho.
Potem me je pogledala.
Počepnil sem.
– Živjo, mala.
Njene oči so postale živahnejše.
Počasi je pomaknila glavo proti meni.
Nato položila gobček na mojo roko.
Isto kot ob stari tovarniški ograji.
Samo da tokrat ni ležala na mrzlem betonu.
Nekaj dni pozneje smo jo lahko sprejeli v zavetišče, kjer smo nadaljevali oskrbo po veterinarskih navodilih.
Pripravili smo ji miren prostor.
Mehko ležišče.
Vodo.
In hrano, razdeljeno na primerne obroke.
V prvih dneh je večinoma počivala.
Ko je nekdo odprl vrata, je dvignila glavo.
Ko je po hodniku odjeknil kovinski zvok, se je včasih stresla.
Če je kdo stopil prehitro proti njej, se je umaknila.
Toda če smo se ji približali počasi, je stegnila vrat in nas povohala.
Nekaj je bilo pri njej zelo posebno.
Kljub vsemu, kar je doživela, ni izgubila želje po bližini človeka.
Maja je nekega jutra sedela poleg njenega ležišča.
Psička jo je opazovala.
Potem je počasi položila glavo na njeno koleno.
Maja se je nasmehnila.
– Poglej jo.
Pogledal sem skozi vrata.
– Kaj je?
– Kot da želi samo vedeti, da ne bomo odšli.
Tisti dan smo ji izbrali ime.
Biba.
Maja je rekla, da je majhna, nežna in kljub vsemu presenetljivo vztrajna.
Ime ji je ustrezalo.
Ko smo ga prvič izgovorili, ni pokazala posebne reakcije.
Drugič je samo dvignila uho.
Tretjič je pogledala proti nam.
Maja se je zasmejala.
– Vidiš? Že ve.
Seveda se imena ni naučila v nekaj minutah.
Toda bilo je lepo, da je končno imela nekaj svojega.
Ne samo številke v evidenci.
Ne samo zapisa o poškodbah.
Ime.
Biba.
Viktor je poklical skoraj vsak dan.
Prvič zjutraj.
Drugič med odmorom.
Včasih tik pred koncem delovnega časa.
– Kako je Biba?
To je bilo vedno njegovo prvo vprašanje.
Ko sem mu povedal, da je pojedla skoraj ves obrok, se je iskreno razveselil.
Ko sem omenil, da oteklina še ni povsem izginila, je postal zaskrbljen.
Nekoč je vprašal:
– Ali potrebuje kakšno posebno hrano?
– Za zdaj ima vse, kar potrebuje.
– Lahko kaj prispevam?
Povedal sem mu, da lahko pomaga pri stroških veterinarske oskrbe, če želi.

